Guido Beckers, je Nemec, ki si je družino ustvaril na Nizozemskem, živi v mestu Kerkrade tik ob nemški meji. Že pri svojih rosnih otroških letih, ko je bil star tri leta, je prvič vzel v roke harmoniko svojega starega očeta. Njegov dedek Mathias je namreč delal v premogovniku, kjer je delalo veliko slovenskih rojakov, ki so si služili kruh na Nizozemskem. Tako je preko dedka, ki se je družil s Slovenci v stik s slovensko – narodno zabavno glasbo prišel tudi Guido.
Dedek Mathias, je bil velik oboževalec Lojzeta Slaka in je sam preigraval Slakove melodije ter jih predajal naprej na vnuka Guida.

Leta 1989, ko je bil Guido star 12 let in je od svojega novega učitelja Horsta Schwarza dobil prvo kaseto virtuoza Zorana Lupinca je vedel, da želi iz diatonične harmonike izvabiti še kaj več, kot to kar je znal. Še istega leta je spoznal Stanka Žagarja, ki je takrat že pisal notne zapise za diatonično harmoniko in tako se je nadgradnja oziroma tehnično piljenje same harmonike pri Guidu začelo zares, kot radi rečemo. Leta 1992 je na Frankfurtskem glasbenem sejmu spoznal tudi Zorna Zorka, katerega tehnika igranja je navdušila Guida.

Tako se je že davnega leta 1993 Guido Beckers udeležil tekmovanja Zlate harmonike Ljubečna in se zavrtel na visoko drugo mesto.

Po zaključeni tekmovalni karieri se je posvetil igranju v različnih zasedbah, še posebej pa je ponosen na igranje v ansamblu Schlawiner, kjer so preigravali pretežno slovensko narodno-zabavno glasbo.

Leta 1993 je na Ljubečni spoznal gospoda Joška Rutarja, priznanega proizvajalca diatoničnih harmonik in ko je mnogo let kasneje naročil prvo Rutar harmoniko, je to zgledalo nekako tako: “Poklical sem Rutarje, nihče ni znal nemško… Nato sem poslal naročilo po elektronski pošti, tako da sem si doma natisnil Rutarjeve harmonike, jih razrezal, sestavil harmoniko po svojem okusu in točno tako čez nekaj mesecev tudi dobil,” se spominja Guido Beckers.

Preko Rutarja je spoznal tudi gospoda Marjana Toterja, znanega proizvajalca midijev in ker je sam po izobrazbi elektroniker, je steklo sodelovanje med njim in podjetjem Toter, tako da je sedaj Guido Beckers na Nizozemskem in zahodni Nemčiji zastopnik za obe podjetji.

V svoji glasbeni karieri je več pesmi posvetil Sloveniji, seveda v nemščem jeziku. Še posebej ponosen je na pesem “Gorenjska, moja srčna domovina”, za katero je slovensko besedilo napisal v sodelovanju s Petrom Grilcem. Sodeloval pa je tudi z drugimi znanimi glasbeniki, še posebej želi izpostaviti Tomaža Boškina.

Ljubezen do slovenske glasbe je Guida Beckersa pripeljalo tako daleč, da s ponosom obleče slovensko narodno nošo in na severu Evrope trdno stoji za našo kulturo, čeprav ni Slovenec. Lahko bi bil vzgled marsi-kateremu prebivalcu Slovenije, ki pri nas živi že več desetletij pa ne pozna nobene “domače”, kaj šele da bi obvladal naš jezik.

Ker moramo biti hvaležni za takšne ljudi kot je Guido, vam sedaj poklanja Slakovo v Dolini tihi.