1. V Sloveniji je veliko izdelovalcev diatoničnih harmonik. Kako vidiš sam razvoj in kaj te moti?

Slovenija je harmonikarska velesila, kar se tiče izdelave. Svet se premika naprej, materiali so boljši, mehanizmi so natančnejši, potrebe glasbenikov so drugačne. Treba je sprejeti inovacije, ne pa se jih bati. Kljub vsemu ostajam tradicionalist, tri vrstna, 11 basov in max. trije dodatni gumbi, je dovolj. Kar zadeva proizvajalce, žal ni kontrole in danes ima že vsakdo svojo harmoniko, na žalost brez predznanja. Dejstvo pa je da imamo v Sloveniji samo nekaj proizvajalcev, le-ti pa delajo za celotno Slovenijo ter veliko izvažajo tudi v nemško-govoreče dežele. In še nekaj – nekateri izdelovalci se preveč osredotočajo na medsebojno rivalstvo, namesto da bi skupaj dvigovali kakovost in širili trg. Enotnosti je premalo preveč egoizma ter podtikanja.

2. Pred kratkim si bil kot žirant na Zlati harmoniki Ljubečna. V katero smer gredo tekmovanja v diatonični harmoniki v Sloveniji?

Tekmovanja so postala bolj strokovna in zahtevna, kar je odlično. Videti je, da mladi prihajajo z neverjetno tehniko. Ampak, tukaj je tudi past. Včasih se poudarek preveč nagiba k virtuoznosti in hitrosti. Vse mora biti hitro, glasno, kompleksno. Kje je čustvo? Kje je duša? Kje je tisti pripovedovalni in srčni naboj, ki te prime za srce? Strah me je, da bomo dobili čudovite tehnike, ki bodo igrali perfektno, a ne bodo zapustili nobenega občutka. Glasba ni šport, kjer zmaguje najhitrejši. Glasba je jezik čustev. To moramo kot žirantje in mentorji zagovarjati. Ker sem bi sklicatelj ustanovnega zbora, ko smo ustanovili zvezo diatonične harmonike, ter drugi predsednik, sem bil sprva navdušen nad tem, da se bomo Slovenci končno poenotili okoli tekmovanj na diatonični harmoniki in se povezali s državami, kjer je frajtonarca doma. Delno mi je to tudi uspelo. Ko sem mandat predal naprej, sem ostal v upravnem odboru in kaj kmalu videl da je v mojih očeh zveza iztirila iz vrednot za katere je bila ustanovljena, zato sem iz ZDHS tudi odšel. Seveda je ZDHS legitimna organizacija, ampak je postala interesno združenje nekaj oseb, zato se sprašujem, zakaj ostali člani zveze dajejo legitimnost temu vodstvu, ki pa v mojih očeh gleda na svoje interese… ampak to je že druga zgodba, ostanimo raje pri glasbi…

3. Sam ustvarjaš in vodiš oddajo “Ob sodčku s harmoniko”. Kaj pogrešaš na drugih podobnih oddajah, ki so prisotne na slovenskem področju?

Pogrešam vsebino. Pogrešam avtentičnost in globino. Veliko oddaj je površnih. Jaz hočem več. Hočem, da gostje ki so pri meni pokažejo strast, obsedenost, tudi tiste temne strani ustvarjanja. Hočem razpravo o glasbi, ne le anekdote. Pogrešam pogum, da se dotakneš tudi kontroverznih tem v glasbeni industriji. In pogrešam ljubezen do same glasbe, ne le do produkcije in gledanosti. Oddaja mora imeti srce, ne samo uro oddaje, ki jo je treba zapolniti z showom.” Težo mojim oddajam pa dajem ravno z poduki Slovencem, ki segajo tudi več sto let nazaj, ko so naše vrednote in kultura nastajali iz srca. Komaj čakam, da začnemo novo sezono.